KAJ JE POP ART
»Pop art je: popularen, kratkotrajen, enkraten, poceni, izdelan v velikem številu, mlad, duhovit, seksi, vpadljiv, glamurozen in ima pomemben vpliv.« Richard Hamilton
Začetki
Leta 1952 so se v Londonu začeli zbrali umetniki Neodvisne skupine, katere člani so bili med drugimi Eduardo Paolozzi, Richard Hamilton, arhitekta Alison in Peter Smithson ter kritika Lawrence Alloway in Reyner Banham. V takratni britanski družbi so bila še vedno prisotna stroga načela predvojnih let, ki so s svojo konservativnostjo vplivala na deljena mnenja Britancev glede novega, bolj komercialnega gibanja, ki je prihajalo iz ameriške celine.
Člani Neodvisne skupine so na rednih srečanjih razpravljali o aktualnih tematikah, o mestu množične kulture v likovni umetnosti, o uporabi rabljenih predmetov ter komentirali napredke v znanosti in tehnologiji. Kljub začetni zadržanosti so se člani v večini navduševali nad bogato kulturo, ki so jo spoznavali prek filmov, znanstvene fantastike, stripov, panojev, avtomobilskega oblikovanja in glasbe.
Richard Hamilton
Poster ob razstavi »This is Tomorrow«, 1956.
©Whitechapel Gallery
Podobno, kot so se s kritiko novih prepričanj soočali umetniki v Veliki Britaniji, so imeli umetniki New Yorka dve izbiri: pridružiti se idejam takrat aktualnega abstraktnega ekspresionizma ali pa se upreti strogemu formalizmu, ki so ga zagovarjale številne šole modernizma.
Umetnik Jasper Johns je s svojimi abstraktnimi slikami, ki so v središče postavljale »človeškemu umu že znane stvari«, kot so tarče, zastave, odtisi rok, znaki, črke in številke, pod vprašaj postavljal stare konvencije, Robert Rauschenberg pa je z združevanjem tradicionalnih umetniških del, kot so olje na platno s starimi najdenimi predmeti, izrazil zahtevo po razširitvi pojmovanja umetnosti in uporabe umetniškega materiala.
Robert Rauschenberg
Trophy V (for Jasper Johns), 1962
© 2019 Robert Rauschenberg Foundation. All right reserved.
Iz tega, tako imenovanega, gibanja neo dadaistov in pod vplivom del Marcela Duchampa, se je razvilo novo umetniško gibanje, ki se je od drugih tradicionalnih umetniških smeri ločilo po ironičnem umetniškem izrazu ter vključevanju popularne množične kulture, kot so oglaševanje, stripi in industrijski dizajn.
Richard Hamilton
Interior, 1964
©Richard Hamilton ©Fair Use
Razcvet novega gibanja
Roy Lichtenstein, Andy Warhol, Claes Oldenburg, Tom Wesselman, James Rosenquist, Robert Indiana, Richard Hamilton in Peter Blake so v središče svojih del postavljali raznovrstne predmete, značilne za sodobno življenje, in s tem kljubovali tako vzvišenosti visoke umetnosti preteklosti kot tudi pretenzijam sodobne avantgardne umetnosti.
Andy Warhol
Campbell’s Soup Cans, 1962
Image via Wikiart
©Andy Warhol ©Fair Use
Pri ustvarjanju so posegali po različnih sodobnih tehnikah produkcije in vključevali različne materiale, pri čemer so prikazani predmet pogosto vzeli iz njegovega okolja in ga prestavili v popolnoma drugačno, na prvi pogled neumestno okolje. S svojo družbeno in kulturno aktualnostjo ter s preprostostjo in jasnostjo podob so postala njihova dela zanimiva za množične medije, prek katerih so dosegli širok krog ljudi.
Popularnost in prepoznavnost umetniške smeri sta se večali in z njo se je gibanje razširilo prek meja galerij in muzejev na druga področja kulture, kot so glasba, moda in film. Umetniki so snovali naslovnice glasbenih albumov, reklame, festivalsko opremo ter koncertne in filmske kulise.
Roy Lichtenstein
Oh, Jeff… I Love You, Too… But…, 1964
© Estate of Roy Lichtenstein
Pomembni predstavniki
Andy Warhol
Dela Andyja Warhola, ki je svoj navdih iskal v množični potrošniški kulturi, zajemajo vse od barvnih portretov slavnih osebnosti do vsakdanjih predmetov, kot so steklenice Coca-Cole in Campbellove pločevinke za juho, ki galerijske stene približajo videzu police v supermarketu. Pri ustvarjanju je posegal po številnih tehnikah, s katerimi je prešel iz ročnega slikanja v sitotisk, ki je bil ustreznejši za množični tisk. Z vztrajanjem pri uporabi mehanske reprodukcije je dokazal, da se slike ne razlikujejo od pločevink Campbellove juhe; oboje je vredno materiala in oboje je mogoče kupiti in prodati kot potrošno blago. Z neskončnimi reprodukcijami portretov pa je potrošniške dobrine izenačil s statusom znanih osebnosti, prikazanih na portretih.
Andy Warhol
Marilyn Diptych, 1962
© 2020 The Andy Warhol Foundation for the Visual Arts, Inc. / Licensed by DACS/Artimage, London
Roy Lichtenstein
Lichtenstein je dokazal, da lahko izpolni zahteve po »odlični« kompoziciji, čeprav njegova vsebina izhaja iz stripov. V vseh svojih delih je uspel ohraniti svetle barve in čiste linije, zaslužen pa je tudi za vpeljavo nove tehnike Ben-Day dots, ki spominja na drobne pike barve, ki nastajajo med tiskom množično proizvedenih podob. Z ročnim slikanjem običajno strojno ustvarjenih pik in poustvarjanjem prizorov iz stripov je zameglil razliko med množično reprodukcijo in visoko umetnostjo.
Roy Lichtenstein
Sunrise, 1965
© Roy Lichtenstein © Fair Use
Richard Hamilton
Hamiltonovi pop art kolaži prenašajo mešane občutke Evropejcev do ameriške popularne kulture, v katerih po eni strani povzdigujejo množično proizvedene predmete in slike, hkrati pa kritizirajo presežek. V svojem kolažu »Samo, kaj je tisto, zaradi česar so današnji domovi tako drugačni, tako privlačni?« je Hamilton združil slike iz različnih virov množičnih medijev, skrbno izbral vsako sliko in sestavil različne elemente priljubljene podobe v en skladen pregled povojne potrošniške kulture.
Richard Hamilton
Just what is it that makes today’s homes so different 92, 1992
©Richard Hamilton ©Fair Use
Claes Oldenburg
Oldenburg, ki je najbolj poznan po svojih monumentalnih skulpturah predmetov iz vsakdanjega življenja, postavljenih na javnih krajih, je na začetku svoje umetniške poti ustvarjal mnogo manjša dela. Leta 1961 je za mesec dni najel prodajalno v New Yorku, kjer je prodajal tako skulpture kot tudi vsakdanje predmete, vse od sladic do spodnjega perila. Svojo instalacijo je poimenoval »The Store« in z njo izpostavil svoje mnenje o vlogi umetnosti kot potrošnega blaga.
Claes Oldenburg
Pastry Case, 1961
©Claes Oldenburg ©Fair Use
Nadaljnji razvoj in začetek neo pop arta
Zanimanje za pop art je v 70. letih počasi bledelo, saj se je pozornost umetnostnega sveta premaknila iz umetniških predmetov v instalacije, predstave in druge umetniške oblike. Z oživitvijo slikarstva v začetku osemdesetih let pa se je zanimanje ponovno povečalo. Razvilo se je tako imenovano neo pop art gibanje. Eden glavnih predstavnikov je bil Jeff Koons, ki je z upodobitvami ikon pop kulture in množično izdelanimi predmeti še dodatno razrahljal kriterije visoke umetnosti. Dela Takashija Murakamija, ki v središče postavljajo anime posnetke, so zaradi uspešnega partnerstva z modnimi založbami, kot je Louis Vuitton, dosegla svetovno občinstvo. Takšni umetniki še naprej rušijo meje med visokimi in nizkimi umetniškimi oblikami, hkrati pa se ponovno sprašujejo o vlogi umetnosti ter razliki med potrošnim in umetniškim delom.
Jeff Koons
Puppy, 1992
©Jeff Koons ©Fair Use
Pop art v Sloveniji
V Sloveniji pravih pop art umetnikov ni bilo, kljub temu pa lahko v številnih delih slovenskih umetnikov najdemo ključne značilnosti tega gibanja. Eden izmed njih je tudi multimedijski umetnik Dorian Spanzel, ki svoj navdih in motive črpa iz širokega spektra vizualnih sporočil, podanih prek množičnih medijev, v središče del pa v spremenjenih razmerjih umešča vsem prepoznavne znake, nadgrajene z zanj značilno anekdotičnostjo in duhovitostjo. S tako izpostavitvijo gledalca nagovarja v utemeljenost suma, da se v medijskih sporočilih skriva še nekaj, česar ne moremo prepoznati, dokler smo zaposleni le z opazovanjem medijske površine.
Urban Flamingo
FARO
Franklin´s party
Supreme
SHIBUI