16 SEP 2021

Arhitektura je rdeča nit mojega delovanja
Intervju z Bogom Zupančičem

Z arhitekturnim zgodovinarjem, direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), arhitektom, piscem kritik ter avtorjem številnih strokovnih del, razstav in plakatov, dr. Bogom Zupančičem smo se pogovarjali o življenju, navdihu ter njegovi ljubezni do arhitekture in mesta Ljubljane.
Razstava seminarjev ljubljanske šole za arhitekturo
BOGO ZUPANČIČ
Razstava seminarjev ljubljanske šole za arhitekturo

1986, samolepilni trak na belem kartonu, 200 x 140 cm,
odbor razstave, 1. nagrada, tiskan je bil plakat dimenzij 100 x 70 cm,
pohvala Društva oblikovalcev Slovenije za mesec maj 1986
Kdaj ste prvič pomislili, da bi študirali arhitekturo? Kaj vas je pri tem najbolj pritegnilo?
Že kot otrok sem se rad igral s kockami in elementi Mehanotehnike, veliko sem risal, zato so mi pravili, da bom postal inženir arhitekt. V osnovni šoli in gimnaziji sem imel odlične učitelje likovnega pouka in umetnostne vzgoje, vendar o študiju arhitekture takrat nisem razmišljal. V Šentvidu, ki ima bogato ne samo mizarsko tradicijo, ampak od tod izhaja tudi veliko likovnih ustvarjalcev, sem odraščal v bloku arhitekta Pavla Göstla, hkrati pa sem občudoval bližnje stavbe arhitektov Antona Bitenca, Ilije Arnautovića, Tomaža Štruklja, Maksa Strenarja, Danila Fürsta, Iva Medveda in tudi Josipa Vancaša. Ob koncu gimnazije sem razmišljal o študiju medicine, filmske režije, književnosti in tudi arhitekture. K sprejemnim izpitom na arhitekturi, ne da bi se kaj pripravljal, me je nagovoril sošolec, ki pa jih potem ni opravil.
Kako so izgledala vaša študentska leta? Kaj ste si najbolj zapomnili?
To so zame in za mojo generacijo nepozabni časi, osvajanje novih znanj, spoznavanje novih ljudi, odpirali so se mi novi svetovi, prostori in tudi spoznanje o pomenu (risarske) discipline. Ob občasnih težavah so me očarali prvi javni uspehi, prve nagrade, nekatere tudi denarne, kar mi je omogočalo potovati. Na fakulteti sem spozna(va)l različne pristope, v seminarjih sem zamenjal več profesorjev, poslušali smo večerna predavanja domačih in tujih predavateljev na Svobodni katedri, hodili smo na Piranske dneve arhitekture, v Benetke … sicer pa sem pogosto zahajal v kavarno Union v alternativno sceno.
Graditeljsko naslijeđe (Graditeljsko izročilo)

BOGO ZUPANČIČ
Graditeljsko naslijeđe (Graditeljsko izročilo)
plakat za kongres, 1986, samolepilni trak na belem kartonu,
70 x 50 cm, odbor 8. KSAJ – jugoslovanski študentski natečaj

Kako so ta leta vplivala na vas kasnejši strokovni razvoj?
Na študentska dela, predvsem na plakate, stripe in natečaje, sem se vedno skliceval, še danes se, vse to mi je pomagalo v obliki referenc, da sem potem koga prepričal v svoje novo delo in poslanstvo. S fakulteto sem (bil) vseskozi posredno v stiku, profesorji in kolegi moje generacije so si me nedvomno zapomnili, predvsem zaradi plakatov.
Omenili ste plakate. Kako in zakaj je nastal vaš prvi plakat? Kaj vam je pri tem ustvarjanju predstavljalo največji izziv?
Prek skiciranja pri prof. Marjanu Ocvirku in prostoročnega risanja pri prof. Janezu Suhadolcu ter prek stripovske scene sem nekako spontano začel risati plakate. Prvi so bili unikatni 200 × 140 cm veliki plakati za zabave na fakulteti in smučanja, vmes kakšen bolj družbenoangažiran ali pa za predavanja, gledališče … V osemdesetih je bilo organiziranih več študentskih in univerzitetnih natečajev za plakate, na katerih sem se izkazal … Izziv je bil predvsem v hitrosti, kako še sveže dopoldansko naročilo organizatorjev zabave čez noč pretvoriti v dober plakat, ki bo pritegnil pozornost mimoidočih. Učinek sem dosegel z velikostjo, večpomenskim motivom in učinkovitim naslovom ter tehniko lepilnih trakov …
From Gods to Ghettos (Od bogov do getov)

BOGO ZUPANČIČ
From Gods to Ghettos (Od bogov do getov)
plakat za kongres, 1985, samolepilni
trak in pastel na belem kartonu, 100 x 70 cm,
odbor EASA (European Architecture Students Assembly) –
evropski študentski natečaj

Po zaključeni diplomi in začetni praksi v biroju ste se izpopolnjevali iz slikarstva v Franciji. Kako ste prišli na to idejo in česa ste se tam naučili?
Francoska kultura, Pariz in vse povezano s Francijo mi je bilo blizu, v gimnaziji sem se učil francoščine ter bil in ostal frankofil. Moja želja, da bi se izpopolnjeval v slikarstvu v Parizu, se mi je zdela povsem samoumevna. Prijavil sem se na ZAMTES na razpis za štipendije francoske vlade in jo tudi dobil. Lahko sem pokazal tako izvedene kot nagrajene plakate, moj program, pri katerem mi je svetoval slikar Tugo Šušnik, je bil odličen … Samostojno življenje v tujini je enkratna izkušnja, čeprav sem zelo shujšal in porabil vse prihranke. Moj profesor na ENSBA v Parizu je bil slikar Vladimir Veličković, sicer diplomiran arhitekt, ki me je prvi dan opozoril na dela arhitekta Le Corbusiera, spoznal sem renomirane umetnice, kot denimo Marino Abramović, pa takrat edinega še živečega nadrealista Roberta Matto, druge jugoslovanske umetnike, živeče v Parizu …
Že med študijem in pozneje ste sodelovali s številnimi slovenskimi arhitekti. Kaj vas je pri tem najbolj navduševalo in kaj je bilo morda tisto, s čimer niste bili najbolj zadovoljni?
Na fakulteti smo zainteresirani študenti sodelovali skupaj s profesorji na javnih natečajih, takšen je bil denimo urbanistični natečaj za severni del Mostarja s prof. Vladimirjem Bracom Mušičem. Pri teh natečajih sem se največ naučil, delali smo hitro, si nesebično pomagali. Navdušila sta me tudi arhitekt Viktor Pust, pri katerem sem delal, s strukturalističnimi pristopi in skrbjo za gosto stanovanjsko pozidavo, in arhitekt Marko Mušič s svojimi glinenimi maketami, pri katerem sem delal na projektu Ljubljanske potniške postaje. Poglavje zase pa je bilo več kot polletno delo pri oblikovalcu Matjažu Vipotniku.
Odstrel

BOGO ZUPANČIČ
Odstrel
plakat za brucovanje, 1985, samolepilni trakovi in pastel na belem kartonu,
200 x 140 cm, likovno delo meseca decembra 1987 v Cankarjevem domu,
izbor prof. Janez Koželj

Kje črpate navdih za svoje delo?
Zelo različno. Veliko berem, hodim v knjižnice, galerije in muzeje in na koncerte, filmske festivale, navdihuje me opazovanje urbanih struktur in krajine, tudi narave, pa seveda potovanja in pogovori z meni bližnjimi.
Veliko ste pisali o arhitekturi v mestu Ljubljana. Zakaj Ljubljana? Kaj vam je v mestu najljubše? Kako bi ga spremenili?
Sem Ljubljančan, Ljubljana je moje mesto in tu živim od rojstva. Ljubljano poznam in tudi vseskozi na novo odkrivam. Zadnje čase se spreminja zelo hitro. V doktoratu sem med drugim pisal o ljubljanskem Nebotičniku, ki me je s svojo zgodovino navdušil. Kot honorarni sodelavec časopisa Delo sem več kot pet let pisal o prostorskih problemih in fenomenih Ljubljane, sledil prostorski viziji mesta itd. V mestu občudujem stavbe, ki so se lepo postarale in nosijo v sebi patino časa. To so denimo fasade, ki so preživele skoraj sto let, današnje v času intenzivnega poudarjanja trajnostnega razvoja preživijo le par desetletij. Razvoj mesta in države bi moral potekati tako, da gradimo prave stavbe na pravih mestih, zato bi bila uvedba davka na nepremičnine več kot potrebna. Tudi stanovanja za mlade in revne bi tako postala dostopnejša.
BOGO ZUPANČIČ
Usode ljubljanskih stavb in ljudi 49-72
Založba KUD Polis, 2008,
128 strani, 15 x 12 cm, slovenski jezik,
ISBN 978-961-91709-0-8.

VEČ
Napisali ste štiri knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi. Kje ste dobili navdih? Kako ste izbrali hiše, ki ste jih predstavili? Vam je katera zgodba še prav posebej pri srcu?
Usode ljubljanskih stavb in ljudi sem pisal za časopis Delo od maja 2004 do decembra 2006 kot 88 kratkih urbanih zgodb, ki na eni strani razgaljajo zgodovino stavbe, na drugi pa kakšno zanimivo osebnost ali kaj škandaloznega. Navdih sem iskal tako, da sem ob nedeljah kolovratil po Ljubljani in opazoval stavbe. Če sem naletel na kaj meni zanimivega, sem se pozanimal po arhitektu ali stanovalcih. Z njimi sem stopil v osebni stik. Sčasoma je to postala rutina, v ozadju stavb je veliko pogumnih žensk … Vsaka zgodba je enkratna, izpostavil bi zgodbe o družinah Moses (Moskovič), Jelačin, tu je Walter Bianchi, pa družina Hribar-Šumi … Tem zgodbam sem pozneje dodal še pet zgodb in jih izdal v štirih knjigah. Vse zgodbe pa sem nekoliko dopolnil, predvsem slikovno.
BOGO ZUPANČIČ
Usode ljubljanskih stavb in ljudi 73-93
Založba KUD Polis, 2008, trda vezava,
128 strani, 15 x 12 cm, slovenski jezik,
ISBN 978-961-91709-0-8

VEČ
Nekaj let ste posvetili raziskavi o Plečniku in Plečnikovih študentih. Kaj vam je v Plečnikovem delu najbolj zanimivo, kaj najbolj občudujete? Lahko izpostavite eno stvar, ki vas je najbolj presenetila?
Nedvomno gre za neverjetno obsežen in raznolik opus. Pri Plečniku me fascinira njegovo ponovna uporaba materialov, inventivna, zelo osebna interpretacija elementov oziroma klasične arhitekture, kombiniranje univerzalnega, lokalnega in globalnega izročila, načelo, graditi novo na že zgrajenem, starem, tu so še prostorska dramaturgija, pa poznavanje in odnos do materialov.
Vaša strokovna pot je zelo razvejana – izobraževali ste se iz arhitekture, oblikovanja in slikarstva, delali v arhitekturnem biroju gradbenega podjetja, pa v Studiu Vipotnik, risali stripe, nekaj časa ste ustvarjali kot novinar in avtor strokovnih člankov, bili ste zaposleni v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje kot kustos, zdaj ste njegov direktor. Zdi se kot, da je osnovna rdeča nit vedno arhitektura. Je še kaj takega, kar povezuje vsa področja, na katerih se udejstvujete?
Arhitektura in vse, kar je povezano z njo, je prav gotovo rdeča nit mojega delovanja, druga plat, ki bi jo izpostavil, pa je beseda, tista zapisana ali izgovorjena. Na fakulteti so mi profesorji večkrat dali vedeti, da se arhitekt izraža predvsem z risbo, da je beseda nekako odveč, da se z besedami izražajo umetnostni zgodovinarji in drugi. Pri svojem delu sem prišel do spoznanja, da tisto, kar zapišem ali povem, tudi vidim in bolje razumem, sicer je vse skupaj v neki podzavestni sferi. Preciznega izražanja in znanstvene metodologije sem se naučil pri prof. Miroslavu Kališniku in prof. Fedji Koširju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, ko sem pripravljal doktorat. Priznati moram, da vse, kar počnem, delam z razmislekom in mislijo, kako se bo delo končalo, čeprav je v vsaki stvari kaj nepredvidljivega. Tretja stvar, ki se mi zdi pomembna, je papir. Čeprav ga mogoče zadnje čase v digitalnem svetu ne uporabljam več toliko, pa sem prepričan, da je (bil) papir pri mojem delu stalnica … s proizvodnjo papirja so se v dvajsetih in tridesetih letih ukvarjali tudi moji predniki.
Portreta Bogo Zupančič
BOGO ZUPANČIČ
Portreta iz serije Skladišče glav
barvni pasteli na kartonu, ok. 30 x 21 cm, 1983
Vaš strokovni prispevek na področju arhitekture je že zdaj velik. Imate kakšne želje, vizijo, kaj bi želeli še doprinesti, spremeniti, narediti?
Del strokovnih ambicij sem vnesel v program Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ki ga vodim nekaj manj kot leto dni. Poleg tega pa me zanima neznano, še neuveljavljeno, tudi novo, marginalizirane urbane zgodbe, zapostavljeni talenti. Zanimajo me arhitekti, ki so nekoliko pozabljeni, vendar imajo neko notranjo moč, ki jo je konstruiranje slovenske arhitekturne zgodovine spregledalo.
Kaj bi sporočili mladim arhitektom in drugim ljubiteljem umetnosti?
Pojdite ven, med ljudi, potujte, opazujte, živite, kar se da polno. Tudi vsi veliki umetniki so bili na začetku kariere na ulici ter dobri opazovalci in poznavalci življenja, kar so na svojstven način upodobili v svojih delih.
logo-store-ateljegalerija

Sledite nam

Naročite se na art-novice

Atelje galerija

Gallusovo nabrežje 29,
1000 Ljubljana
Slovenia
+386 (0)1 421 34 50
Shopping Basket