27 JAN 2022
Figurativno slikarstvo na Slovenskem
Izraz »figurativna umetnost« se nanaša na umetniška dela (zlasti na slike in skulpture), ki izhajajo iz resničnih objektov in so zato po definiciji reprezentativna. Prav tej je treba pripisati veliko razširjenost figurativne umetnosti, saj so jo pred 19. stoletjem pogosto uporabljali za podoben namen kot pozneje sodobno fotografijo – kot zrcalo zgodovine, spomin, portret in prikaz dogajanja
V renesansi in pozneje v klasicizmu so vrednost slike merili po kakovosti naslikane človeške figure, kako dobro je umetnik upodobil čustva in kako prepričljiv je bil celoten človeški lik. Impresionisti so prvi začeli kljubovati starim vrednotam tedanjega akademskega slikarstva in se oddaljevati od natančnega posnemanja, saj so se zavedali, da je vlogo zrcaljenja narave prevzel fotoaparat ter jih tako razbremenil in jim razširil polje ustvarjalnosti. Kljub razvoju abstraktne umetnosti v 20. stoletju se je tradicija figurativne umetnosti ohranila vse do današnjih dni. V nadaljevanju predstavljamo razvoj in spreminjanje figure ter z njo figurativne umetnosti na Slovenskem.
Rudolf Španzel:
Kariatida, olje na platnu, 2002
Kariatida, olje na platnu, 2002
Gotika
Gotika na Slovenskem je trajala od 12. do sredine 16. stoletja. Za takratno slikarstvo, v katerem prevladujejo freske, so značilni realizem, plastičnost teles, vitke, usločene drže oseb, bogata oblačila in razkošno okolje. Pojavi se veliko novih nabožnih motivov, pogosto pa slikarji v delih upodabljajo tudi pokrajine in prizore iz vsakdanjega življenja. Kot nov motiv se uveljavi smrt, kar gre verjetno pripisati prihodu kuge v Evropo in številnih smrti, ki jih je ta prinesla s seboj.
Mojstri iz delavnice Janeza Ljubljanskega
Sveta Nedelja, 1455−1460,
Foto: Fototeka Loškega muzeja
Sveta Nedelja, 1455−1460,
Foto: Fototeka Loškega muzeja
Eden od novih motivov tistega časa je mrtvaški ples, ki je bil prvič upodobljen v Parizu med letoma 1424 in 1425. Najverjetneje se je razvil iz ikonografskega motiva Zadnje sodbe, v katerem je večkrat upodobljen sprevod pogubljenih, kjer so zastopani vsi stanovi tedanje družbe − od papeža in cesarja, prek zdravnikov, advokatov in trgovcev do kmetov, beračev in prestopnikov, ki vsi stopajo proti peklenskemu žrelu. Okostnjaki, ki vodijo predstavnike stanov in igrajo na glasbila, naznanjajo konec zemeljskega bivanja in ob tem divje plešejo. Mrtvaški ples, kritičen do svetne in posvetne oblasti, prinaša razmislek o smrti, ki ji ne morejo ubežati ne revni ne bogati ter nas opominja, da smo v grobu in pred bogom vsi enaki. Smrt je neizprosna in vsem se enako reži v obraz. Ni ji mar za družbeni položaj, za spol, starost ali bogastvo – vsi se morajo pridružiti plesu. Smrti je pri tem navadno v pomoč glasbilo, ki ima zapeljivo in hkrati pogubno moč. Najbolj znano fresko mrtvaškega plesa na slovenskih tleh najdemo v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah, ki jo je konec 15. stoletja naslikal Janez iz Kastva.
Janez iz Kastva:
Mrtvaški ples,
Cerkev sv. Trojice v Hrastovljah, 1490 Sveta Nedelja, 1455−1460,
Foto: Fototeka Loškega muzeja
Mrtvaški ples,
Cerkev sv. Trojice v Hrastovljah, 1490 Sveta Nedelja, 1455−1460,
Foto: Fototeka Loškega muzeja
Renesansa
Obdobje renesanse se je na Slovenskem začelo pozno, večinoma šele v 16. stoletju. Slikarstvo, pri katerem so se čutili vplivi nizozemskih slikarskih tokov, se je osredotočilo na upodabljanje naturalističnih podob. Slikarji so poudarjali živost figur, skladnost, čustva in občutja, veliko pozornosti pa so namenjali tudi študiju anatomije, zlatemu rezu, senčenju, plastičnosti in prepričljivost slikarskega prostora. Prevladovali so nabožna dela, portreti, pokrajine, tihožitja, mitološki in zgodovinski motivi, postavljeni v sodobnost, upodabljati pa so začeli tudi motive iz vsakdanjega življenja.
Na južni steni cerkve sv. Primoža in Felicijana v Kamniku, so v začetku 16. stoletja nastale freske prizorov iz Marijinega življenja, ki že kažejo značilnosti renesančnega sloga. Freske so zanimive tako zaradi številnih žanrskih podrobnosti, kot so obleke in početja ljudi, ki so postavljeni v realno krajino in prostore, kot tudi zaradi kakovostnega oblikovanja z lahkotno komunikativnostjo figur in zanimivega ikonografskega repertoarja.
Cerkev sv. Primoža in Felicijana v Kamniku:
Prizori iz Marijinega življenja
Prizori iz Marijinega življenja
Med pomembnejša dela renesančnega slikarstva v Sloveniji štejemo tudi poslikavo celjskega stropa v osrednji dvorani Stare grofije, ki že nakazuje prihod baroka. Strop je sestavljen iz 11 kvadratov, pri čemer je na sredinskem polju iluzionistično naslikana stebriščna arhitektura s štirimi stolpi, ob daljših stranicah stropov pa so alegorično upodobljeni štirje letni časi s prizori in opravili iz vsakdanjega življenja.
Celjski strop –
Poslikava stropa velike dvorane Stare grofije
Poslikava stropa velike dvorane Stare grofije
Barok
Baročni slikarji so se izognili enakomerni osvetlitvi renesančnega slikarstva in začeli uporabljati močne kontraste svetlobe in teme na določenih delih slike, s čimer so usmerili pozornost na osrednja dejanja in figure. Uporabljali so predvsem primarne (rdečo, modro in rumeno) in intenzivne tople barve, za svoje kompozicije so izbirali trenutke največjega gibanja in drame, obrazi upodobljencev pa so kazali močna čustva. Vtis gibanja so okrepili tako, da je v kostume oseb pihal veter ali da so jih premikali z lastnimi kretnjami. V upodobitvah se začne uporabljati asimetrija, pri čemer so bili glavni dogodki postavljeni na poševnih oseh stran od središča slike, kar je dajalo občutek nestabilnosti in gibanja. Slike so pripovedovale zgodbo in nosile sporočilo, ki je bilo pogosto šifrirano v simbolih in alegoričnih likih.
Valentin Metzinger:
Poveličanje sv. Frančiška Saleškega, olje na platno, 1753
Poveličanje sv. Frančiška Saleškega, olje na platno, 1753
Na ozemlju Slovenije je takrat delovalo kar nekaj slikarjev, med katerimi so bili: Valentin Metzinger, ki je naslikal Čudeže sv. Antona in Poveličanje sv. Frančiška Saleškega, Franc Jelovšek, ki je poslikal strop Codellijeve graščine in kupole v cerkvi na Sladki gori, poleg tega pa je poznan tudi po sliki Svete družine, ter Fortunat Bergant s portreti Daniela barona Erberga, Ane Marije baronice Erberg in križevega pota v samostanski cerkvi v Stični. Bergant je razvil samosvoj in povečini zlahka prepoznaven slikarski slog, za katerega so značilne obrazna tipika ter zalomljene gube z ostrimi robovi, belo osvetljenimi grebeni in široko površino.
Fortunat Bergant:
Ana Marija baronica Erberg,
olje na platno, 1761
Ana Marija baronica Erberg,
olje na platno, 1761
Neoklasicizem
V neoklasicizmu se začnejo pojavljati močne in umirjene linije, s pregledno, jasno in uravnovešeno kompozicijo. Čista, natančna risba, ki v ospredje postavlja črto, senčenje in perspektivo, zapostavlja barve, ki v tem času dobijo funkcijo polnila, barvni toni pa postajajo vedno bolj enotni. Umetniki se šolajo na likovnih akademijah, kjer se učijo strogih estetskih pravil, utemeljenih na antični in renesančni umetnosti. V ospredju so motivi, ki z obujanjem historičnih tematik ali opozarjanjem na sodobne družbene dogodke govorijo o idealih in moralnih načelih ter poudarjajo ljubezen do domovine, žrtvovanje za višje cilje, junaštvo, slavljenje vojaških zmag, skromnost, spoštljivost in znanje.
Delo Salomonova sodba slovenskega umetnika Franca Kavčiča, namenjeno avstrijskemu cesarju Francu I. je tako po motivu kot tehnikah tipični primer umetniškega dela tega časa.
Delo Salomonova sodba slovenskega umetnika Franca Kavčiča, namenjeno avstrijskemu cesarju Francu I. je tako po motivu kot tehnikah tipični primer umetniškega dela tega časa.
Franc Kavčič:
Salomonova sodba,
olje na platno, 1817–1820
Salomonova sodba,
olje na platno, 1817–1820
Romantika
Konec 18. stoletja se kot odpor proti neoklasicizmu in njegovi racionalnosti razvije novo gibanje s poudarkom na čustvih. Umetniki romantike v ospredje postavljajo posameznika, njegova čustva, občutke in razmišljanja, subjektivnost, svetobolje, individualizem, nemir, nepredvidljivost usode, stvarnost, ideale, domišljijo in pravljičnost. Kot motiv se začne pojavljati krajina, v primerjavi s katero je človek upodobljen kot majhen in neznaten, pogosti pa so tudi motivi iz literature, pravljic in ljudske umetnosti. Prevladujejo svobodne, razgibane in dinamične kompozicije, kot glavni izrazni sredstvi pa se vzpostavita barva in svetloba, ki ju umetniki uporabljajo za poudarjanje dramatičnosti in slikovitosti.
Jožef Tominc:
Avtoportret,
olje na platno, 1826
Avtoportret,
olje na platno, 1826
V približno enakem času se v Avstriji razvije slog, ki ga imenujemo bidermajer in ki ohranja nekatere tradicije neoklasicizma. Pojavljajo se pološčene, zglajene slike z jasnimi kompozicijami in barvami, v središče katerih se postavlja idila družinskega življenja, velik poudarek pa je namenjen detajlom.
Na Slovenskem se je uveljavil predvsem bidermajerski portret, za katerega je značilna realističnost z idealizacijo. Med najbolj znanimi portretisti tistega časa je bil Jožef Tominc, ki se je uveljavil predvsem v goriškem in tržaškem okolju. Avtor je portretirance rahlo idealiziral in psihološko karakteriziral, veliko pozornosti pa je namenil tudi lesku oblačil in odsevom, kot lahko vidimo tudi na delu Družina dr. Frušiča. V idiličnem družinskem vzdušju so predstavljeni vsi družinski člani v značilni noši, ki izhaja iz vojaških uniform v času Napoleona. Velik poudarek je namenjen prikazu vzorcev, tkanin in pohištva, v ozadju pa lahko vidimo klasično romantično pokrajino.
Na Slovenskem se je uveljavil predvsem bidermajerski portret, za katerega je značilna realističnost z idealizacijo. Med najbolj znanimi portretisti tistega časa je bil Jožef Tominc, ki se je uveljavil predvsem v goriškem in tržaškem okolju. Avtor je portretirance rahlo idealiziral in psihološko karakteriziral, veliko pozornosti pa je namenil tudi lesku oblačil in odsevom, kot lahko vidimo tudi na delu Družina dr. Frušiča. V idiličnem družinskem vzdušju so predstavljeni vsi družinski člani v značilni noši, ki izhaja iz vojaških uniform v času Napoleona. Velik poudarek je namenjen prikazu vzorcev, tkanin in pohištva, v ozadju pa lahko vidimo klasično romantično pokrajino.
Jožef Tominc:
Družina dr. Frušiča
olje na platno, 1835
Družina dr. Frušiča
olje na platno, 1835
Zanimanje za krajino, ki se je sprva kazalo v slikanju ozadij na portretnih upodobitvah, se je proti sredini stoletja razvilo v samostojen motiv. Pojavljati se začnejo idilične, opisne, večinoma alpske krajine, povezane z domovinsko identiteto. Kot krajinarja sta se pri nas uveljavila predvsem Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel s panoramskimi razgledi z gorskih vrhov.
Anton Karinger:
Triglav iz Bohinja
olje na platno, 1861
Triglav iz Bohinja
olje na platno, 1861
Realizem
Realizem se je pri nas uveljavil nekoliko pozneje kot drugod po Evropi. Slikarstvo se je osredotočalo predvsem na idealizirane predstavitve vsakdanjega in kmečkega življenja ter slikanje preprostih ljudi. Ker se je v tem času v Franciji že pojavljal impresionizem, lahko v delih slovenskih realistov najdemo tudi impresionistične elemente. Slikarji so žanrske prizore in domačijske podobe, kmečke slike in etnološke prizore slikali na prostem, veliko pozornost pa so namenili naravni svetlobi. Ena izmed pomembnejših slikark tega obdobja je Ivana Kobilca, ki je večino svojega življenja ustvarjala v tujini. V času, ki ga je preživela v materinem rodnem kraju na Gorenjskem, je naslikala eno bolj priljubljenih del tega obdobja z naslovom Poletje.
Ivana Kobilca:
Poletje,
olje na platno, 1890
Poletje,
olje na platno, 1890
Impresionizem
Moderna umetnost se v Sloveniji začne z razvojem impresionizma. Z uporabo svetlobe in barve so se impresionisti odmaknili od težnje po čim bolj realističnem prikazovanju videnega ter dali poudarek na čutnem vtisu in minljivosti, pri ustvarjanju pa so se pogosto odpravili iz ateljeja in navdih iskali v naravi. Želeli so ujeti trenutek in prikazati atmosfero, zato so pogosto slikali isti motiv v različnih letnih časih. Upodabljali so pokrajine, prizore iz mestnega in vaškega življenja, med njihovimi deli pa še vedno najdemo tudi portrete in upodobitve ljudi. Kljub delnemu odmiku od čiste reprezentativnosti so še vedno upodabljali stvarnost, uporaba velikih formatov in značilnega načina nanašanja barve pa že kažeta na poznejši razvoj abstrahiranja in abstrakcije.
Matej Sternen, eden od četverice slovenske moderne, katerega ustvarjanje je temeljilo na stvarnem opazovanju predmeta, je v svoja dela vnašal impresionistične poteze z uporabo optičnih učinkov, dinamičnim kadriranjem in pastoznim nanašanjem barve.
Matej Sternen, eden od četverice slovenske moderne, katerega ustvarjanje je temeljilo na stvarnem opazovanju predmeta, je v svoja dela vnašal impresionistične poteze z uporabo optičnih učinkov, dinamičnim kadriranjem in pastoznim nanašanjem barve.
Matej Sternen:
Ženska v naslonjaču,
akril na platno, 1937–1940
Ženska v naslonjaču,
akril na platno, 1937–1940
Sodobno slovensko slikarstvo
Razvoj kubizma je naznanil velike spremembe v slikarstvu in pomembno vplival na razvoj figuracije. Z odpovedjo verističnemu upodabljanju resničnosti so kubisti odprli pot novim likovnim intervencijam in raziskovanju. Uveljavljati se začne kolaž, ki ga je v povezavi s figuraliko pri nas uporabil tudi Gabrijel Stupica, po besedah nekaterih, oče slovenskega modernizma. V njegovih delih prostor postane ploščat, dvodimenzionalen in se obravnava kot podlaga za izrazito iztegnjene, krhke, skoraj breztelesne figure. V vsako naslikano figuro je avtor vnesel subjektivno dojemanje eksistence in gledalcu izpostavil tudi psihološko plat.
Gabrijel Stupica:
Deklica s pajčolanom,
tempera na platnu, 1961
Prav subjektivno dojemanje, eksistencialistična filozofija, izkušnje trpljenja, groze in smrti nedavnega vojnega časa ter negotovost glede prihodnosti so zaznamovale dela umetnikov figurativnega slikarstva po drugi svetovni vojni. Eden najbolj uveljavljenih slovenskih portretistov današnjega časa Rudolf Španzel je z delom Ples življenja in smrti želel opozoriti na grozote prve svetovne vojne.
V ospredju je podoba mrtvih muzikantov, ki jih privid mlade ženske vabi v svetlo prihodnost, oni pa so mrtvi, ogoljufani za življenje, ki jim ga je vzela vojna, in njihovi instrumenti godejo mrtvo glasbo. Zanimivo povezavo lahko naredimo z motivom mrtvaškega plesa, ki prav tako prikazuje okostnjake, ki godejo glasbo, s to razliko, da v hrastoveljskem plesu oni vabijo žive, da se jim pridružijo na mrtvaškem plesu k smrti, pred katero so vsi enaki in ki ji nihče ne more ubežati, na Španzlovi pa mlada ženska vabi k življenju, ki je bilo za umrle vojake zapravljeno. Tako ena kot druga uprizoritev pričata o zgodovini, ljudeh in dejanjih, krivicah in neizbežnih resnicah, ki so dokaz za to, da se eksistencialna vprašanja pojavljajo v vseh obdobjih zgodovine in da se ljudje nikoli ne bomo mogli izogniti lastni usodi.
V ospredju je podoba mrtvih muzikantov, ki jih privid mlade ženske vabi v svetlo prihodnost, oni pa so mrtvi, ogoljufani za življenje, ki jim ga je vzela vojna, in njihovi instrumenti godejo mrtvo glasbo. Zanimivo povezavo lahko naredimo z motivom mrtvaškega plesa, ki prav tako prikazuje okostnjake, ki godejo glasbo, s to razliko, da v hrastoveljskem plesu oni vabijo žive, da se jim pridružijo na mrtvaškem plesu k smrti, pred katero so vsi enaki in ki ji nihče ne more ubežati, na Španzlovi pa mlada ženska vabi k življenju, ki je bilo za umrle vojake zapravljeno. Tako ena kot druga uprizoritev pričata o zgodovini, ljudeh in dejanjih, krivicah in neizbežnih resnicah, ki so dokaz za to, da se eksistencialna vprašanja pojavljajo v vseh obdobjih zgodovine in da se ljudje nikoli ne bomo mogli izogniti lastni usodi.
Rudolf Španzel:
Ples življenja in smrti,
olje na platno, 2017
Ples življenja in smrti,
olje na platno, 2017