5 JAN 2021

Umetnost Vzhoda in Zahoda
Intervju z Leonom Zakrajškom

Akademski slikar in grafik Leon Zakrajšek je prepoznaven po svojem umetniškem izražanju iskanja perfekcije v zamahu s čopičem v tehniki sumi, monotipiji kroga – Enso in barvnem akrilu. Značilnost njegovega ustvarjanja je zavezanost starim grafičnim tehnikam Kitajske in Japonske, ritualnemu slikanju, duhovnemu stanju, filozofiji azijskih načel meditacije in zahodnih artističnih ekspresij. Z umetnikom smo se pogovarjali o umetnosti, umetniškem stilu, grafičnih tehnikah in načinih za združevanje dveh različnih svetov.

LEON ZAKRAJŠEK
Sumi (10)
2009, sumi-e, 57 × 76 cm

VEČ

1. Kdaj ste začeli z ustvarjanjem? Zakaj vas je pritegnilo ravno slikarstvo?

Kolikor se spomnim, sem, morda s petim letom starosti, vsak dan risal skupaj z zdaj že pokojnim očetom, ko se je vrnil domov iz službe. Tako je bilo vse do intervjuja pred vstopom v osnovno šolo, ko mi je psihologinja rekla: »Nariši mi kaj, saj slišim, da to najraje delaš.« To se je nadaljevalo s podporo učiteljev v osnovni, srednji šoli, na akademiji in študiju v tujini, pa vse do danes.

Na začetku me ni pritegnilo samo slikarstvo, saj v mladosti nisem veliko vedel o tem, vendar mi je bila všeč in me je vabila umetnost nasploh, delo z rokami in risanje kot tehnika ter način kako se izraziti, pobegniti v svoj svet in uživati v delu. Spomnim se, kako me je še v osnovni šoli oče peljal na obisk k slikarju Lojzetu Perku v atelje na Notranjsko, kjer sem videl kupe belih platen in njega pri delu, zavohal značilen vonj terpentina in barv, kar mi je takoj zadišalo. Pozneje na šoli za oblikovanje se je to samo stopnjevalo in ko sem spoznal moderno umetnost, abstrakcijo in tuje avtorje, je prišlo do premika v glavi, hotel sem ugotoviti, kaj mi je všeč in kaj mi ni in v katero smer bi rad šel.

Ob tem pomislim na še en dogodek, ki me je navdušil kot otroka. Z očetom sva se pogosto sprehajala po parkih bolnišnice v Polju v Ljubljani. Bil je nevihten jesenski dan, poln vetra in dežja, ko sem med drevesi v parku zagledal človeka v beli halji, umazani od barv, ki je v neurju slikal in lovil platno, s katerim se je igrala nevihta. Oče mi je pozneje razložil, da je to slikar Franc Zupet Krištof, ki je bil v tistem času na zdravljenju v bolnišnici in je vedno slikal zunaj. Ta impresija me je kot otroka navdušila in takrat sem si zaželel, da bi tudi sam postal slikar.

Moje odraščanje in dozorevanje sta povezana tudi z obiskovanjem šole za oblikovanje v Križankah, ki so same po sebi zelo zanimiv prostor, poln učenja, sprememb, različnih umetnikov in navdiha. Zanimivo je, da sem v tem času prav Franca Zupeta Krištofa pogosto srečeval v okolici šole, ko se je sprehajal s pesnikom Ivanom Mrakom.

LEON ZAKRAJŠEK
Vrtovi Kamakure (1)
2003, mešana tehnika, 56 × 76 cm

VEČ

2. Kaj vam pomeni ustvarjanje?

Ustvarjanju, umetnosti, grafiki in slikarstvu je podrejeno vse moje življenje. Ustvarjanje razumem in ga doživljam kot način življenja, ritual in zdravljenje lastnega duha in telesa. Ustvarjanje je kot maraton, torej kot tek na dolge proge, saj rezultat prihaja počasi. Bistvo je v ponavljanju motivne gimnastike, preverjanju znanja s ciljem doseganja lastnega likovnega jezika v skladu s pravili stroke in željami lastnega ustvarjalnega naboja ter v samokritiki.

Že v osnovni šoli, najbolj pa v srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani, sem prišel v roke mnogim odličnim pedagogom, ki so me gnetli in vplivali na mojo pot, da bi kot mladostnik ne izgubil smeri. Spomnim se, kako smo skupaj s sošolci, med katerimi so nekateri danes stebri slovenske umetnosti (Aleksij Kobal, Jurij Kalan, Sandi Červek), čakali dneve ur risanja in tekmovali med seboj.

Navdušenje nad šolo za oblikovanje in znanjem, ki so mi ga dajali, je bila moja vsakodnevna tema, z njo pa je rasla tudi želja po novem znanju in napredovanju. To me je popolnoma zaposlovalo in dajalo glavni smisel moji mladosti.

Leon Zakrajšek
v ateljeju v Gvanlanu
na Kitajskem leta 2009

3. Po študiju ste odšli na Japonsko. Zakaj ravno Japonska in česa ste se tam naučili?

Na Japonsko sem odšel približno deset let po študiju na Akademiji za likovno umetnost leta 1987, ko sem na priporočilo in pobudo japonskega grafičnega združenja Japan Print Association dobil prestižno nagrado Bunka-sho, ki je samo ena letno za vsa polja umetnosti za tujce, in odšel na študij v Tokio. Najprej sem začel s študijem lesoreza na Univerzi Tama v Tokiu. Pozneje sem šel delat v mojstrske delavnice, kjer sem se učil pri treh velikih japonskih grafikih, ki jih moram omeniti: prvi je izjemen lesorezec profesor Yuki Rei, filozof, avtor mnogih knjig o japonskih tehnikah, inovator, izdelovalec orodij za tisk lesoreza, znamenita je njegova naprava »Yuki baren«, narejena iz bambusovega lista, s katero se ročno odtiskuje lesorez. Organiziral je mojo prvo samostojno razstavo v Yokohami in me vodil ves čas študija. Veliko sem se naučil tudi pri profesorju Fumiu Kitaoki, ki je bil izjemen lesorezec in eden zadnjih predstavnikov klasičnega japonskega lesoreza šole Sosaku-hanga, ki je imel velike mednarodne uspehe kot umetnik in tudi pedagog na Japonskem in v Ameriki. Grafik in litograf profesor Harumi Sonoyama pa je bil zaslužen za moj stik z Japonsko, pomagal mi je pridobiti štipendijo in organiziral je moje življenje tam. Uvedel me je v tradicijo japonske umetnosti, predstavil meje mnogim umetnikom in mi pomagal na vseh področjih učenja ter odkrivanja nove kulture prek tehnik, filozofije, jezika, običajev, hrane in japonskega načina življenja.

LEON ZAKRAJŠEK
Enso (41)
2018, monotipija, 38 × 28 cm

VEČ

4. Ali in na kakšen način so japonske grafične tehnike povezane z japonsko filozofijo?

Seveda so, saj je to originalen del japonskega razmišljanja o doseganju izjemne kakovosti v vsakodnevnem življenju na vseh področjih. V umetnosti se izraža skozi vrhunsko obvladovanje tehnik in likovnih govoric, ki so plod dolgoletnega dela in izkušenj, do katerih lahko prideš le prek sistema učenja in upoštevanja piramidne strukture japonske družbe.

Japonska družba je strogo strukturirana in ima še danes »kaste«, ki so seveda nevidne, zlasti očem zahodnjaka, ki mora imeti lastno izkušnjo »na lokaciji« in veliko srečo, da ga spustijo v ta skriti svet, ki je bil še do nedavnega rezerviran izključno za Japonce. To je del tisočletne tradicije, ki po pravilu izvira iz družinskih mojstrskih delavnic, v katere se zelo težko pride, če sploh.

Manjše odpiranje se je začelo po prvi svetovni vojni, ko so nekateri avantgardni japonski umetniki okusili prva potovanja v Evropo, posebno v Pariz, in nato nazaj na Japonsko prinesli zahodnjaška umetniška znanja, izkušnje, tehnike in odnos do narave. S seboj pa so prinesli tudi odnos do individualne drže, zavedanje samega sebe in možnosti za obliko svobode v originalnosti lastne likovne govorice.

Povsod v Aziji obstajajo mnoga pisana in nepisana pravila, veliko jih je predvsem na Japonskem. Temeljno izhodišče je filozofija, da kot posameznik nisi pomemben, pomembno je samo, kako se prilagodiš, umestiš in ubogaš skupino, družbo v kontekstu pripadanja skupini in opravljanja majhne vloge v tej verigi, ki temelji na majhnih korakih skozi učenje. Tak je na primer sistem mojstrskih delavnic, v katerih začneš kot učenec in počasi napreduješ, vmes pa se moraš stalno dokazovati in biti ubogljiv, se žrtvovati za višje cilje okolice in ne gledati na svoje želje.

Po pravilu budistične religije in filozofije se problem začne s tem, da ima posameznik željo. Stalni trening duše in telesa je obveza in način življenja, začrtan z rojstvom: če si se rodil čevljarju, si bil čevljar, če si se rodil umetniku, pa umetnik. Vse to se je na Japonskem spremenilo s propadom kaste samurajev in fevdalnega sistema, vendar ne v umetniških krogih, kjer ni bilo velikih sprememb, saj so in še temeljijo na tradicionalnih znanjih in načinu prenašanja znanja v odnosu učenec-institucija, učenec-učitelj.

Prostor za pridobivanje tradicionalnih znanj se krči, saj je mojstrstva zmeraj manj. Poleg tega način življenja ne trpi dolgoletnega učenja in delovne prakse, nove tehnologije pa so prinesle nove likovne jezike, do katerih se pride hitro s klikom na telefon. Rezultati so zame, ki sem tradicionalist, sprejemljivi, vendar tako drugačni kot dan in noč, tako glede kakovosti kot tudi rituala, sporočil ter v estetskem in tehničnem smislu. Renesančni duh je izginil …

LEON ZAKRAJŠEK
Homagge a Yuki Rei (7)
2014, monotipija, 79 × 54 cm

VEČ

5. Kako ta povezava vpliva na tradicionalno japonsko motiviko?

Tradicionalna motivika je bila v japonski zgodovini omejena najprej na verske motive in pismenke v svetih tekstih, ki so se razvili po prihodu budizma iz Indije in Kitajske. To je trajalo do začetka figuralike, portretov samurajev in vsega, povezanega s to kasto v simbiozi z vero. Temu je sledilo obdobje upodabljanja narave in običajev, predstavljeno v čudovitih lesorezih tehnike (Mokuhanga) Ukiyo-e, v kateri so narejeni prvi »plakati in informacije« za Japonce, ki so jih potem ti kupovali na verskih romanjih po templjih. Šlo je za ljudi, ki niso imeli visokih umetniških zahtev, zgolj željo, da bi domov v stanovanje prinesli spominek.

Pri taki izdelavi lesorezov so bili za en odtis potrebni en umetnik, ki je motiv narisal, drugi, ki je bil lesorezec in je motiv izrezal v leseno matrico, in tretji, tiskar, ki je to odtisnil. Pomembno vlogo je imel tudi mecen, ki je vse to plačal in prodajal. Umetnost je tako ustvarjala skupina ljudi, v kateri je vsak prispeval nekaj.

Lesorezi so šele pozneje, predvsem prek Evrope in nizozemskih trgovcev s porcelanom, ki so v lesorezih shranjevali porcelan, da se ne bi razbil, dobili svetovno prepoznavnost, kar jim je zagotovilo slavo najprej v tujini in pozneje še na Japonskem.

Dvajseto stoletje je prineslo potovanja in izobraževanje japonskih in tujih avtorjev in nastali so novi likovni jeziki v grafiki. Gre predvsem za povezave z obdobjem, ko je Gutenberg izumil tisk z namenom tiskanja knjig, in od takrat do danes se tehnika tiska ni veliko spremenila. Glavna razlika je, da so v Evropi uporabljali barvo na oljni osnovi, v Aziji pa na vodni. V Evropi so uporabljali tiskarsko prešo ali stiskalnico, na Japonskem pa so tiskali brez nje. Tiskali so ročno na posebne, ročno izdelane papirje (washi), na katere se lahko z lesene matrice prenesejo pigmenti na vodni osnovi samo s pritiskom roke na papir. Poenostavljeno gledano gre za odtiskovanje akvarela na papir.

LEON ZAKRAJŠEK
Riba (1)
2019, monotipija, 70 × 87 cm

VEČ

6. Kakšna je razlika med japonskimi tehnikami in tistimi, ki ste se jih naučili na Zahodu?

Razlika med vzhodno in zahodno metodo umetniških likovnih tehnik je velika. Gre za odnos do materialov, kot so čopiči, papir, pigmenti, ki so večinoma na vodni osnovi, pa tudi način držanja čopiča in pritisk na čopič. Za japonske tehnike so potrebni dolgoletno spoznavanje in piljenje, ogromno časa in znanja, ki ga lahko dobiš samo prek mojstra »senseia«, če imaš srečo, da te vzame v uk. Poleg tega je drugačen tudi odnos do pristopa k delu, ki je v tradicionalnem smislu povezan s filozofijo »manj je več«, ter lastne zmožnosti dojemanja tehnik in materialov, ki tudi na Japonskem že izumirajo. Po nepisanem pravilu vsak avtor razvije svojo tehniko, ki je močno vpeta v tradicijo. Razlike so majhne, ampak pomembne za poznavalce, vse je podrejeno posebni disciplini in pogosto visokim stroškom, saj materiale in orodja za delo izdelujejo mojstri in delavnice z večstoletno tradicijo, ki so zato tudi zelo dragi. Tako se močno zoži krog ljudi, ki to delajo in si lahko privoščijo tak način dela. Tehnike so zapletene in odvisne tudi od klimatskih pogojev, ki so na Japonskem precej drugačni od Evrope, materiali se tam in tukaj drugače obnašajo, in to spet zaplete delo.

LEON ZAKRAJŠEK
Fragment No. 14
2011, akril na platno, 60 × 120 cm

VEČ

7. V svojih delih te tehnike združujete. Kako jih med seboj kombinirate, na kakšen način se dopolnjujejo?

Uporabljam različne slikarske in predvsem grafične tehnike. Nekaterih tehnik zaradi barv ter pigmentov in podlage ali papirja, ki je zelo pomemben dejavnik pri nastajanju likovnega dela odtisa, ni mogoče kombinirati. Spet druge tehnike omogočajo kombiniranje. Dolgoletne izkušnje na obeh področjih so mi omogočile, da sem povezal zahodno in vzhodno. Razumeti morate, da je to težko razložiti enopomensko, saj to ni preprosto. Zahteva ogromno znanja in prakse, ki ju gledalci po navadi ne opazijo, saj tega znanja razumljivo nimajo. Vidijo samo to, kar je vidno kot slika, narejena v neki tehniki, včasih je vse označeno kot grafika ali slika, čeprav v resnici to ni!

V ozadju videnega sta vedno velika zgodba, tisto, kar je konstrukcija, hrbtenica in kompozicija, znanje, izkušnja, spretnost, delo, talent, kemija, ter drugo, kar je del likovnega dela, ki je največkrat nevidno in je privilegij umetnika. Zato tudi nismo vsi gledalci in ne vsi umetniki … Prav zato sta tako pomembni komunikacija in izmenjava izkušenj.

LEON ZAKRAJŠEK
Vrtovi Kamakure (3)
2004, mešana tehnika, 76 × 56 cm

VEČ

8. Kakšna je vaša osebna filozofija in kako se izraža v vaših delih?

Moja življenjska filozofija je zelo preprosta, vedno bolj preprosta. Imam precej težek karakter – v mladosti sem bil kot vsi upornik, vendar sem kljub vsemu hitro prepoznal »učitelja« in se zavedal svojega neznanja. Vedno sem čutil hvaležnost do tistega, ki mi je dajal znanje. To verjetno izvira iz vzgoje v družini, kjer sem se naučil spoznavati, kdo je moj učitelj in kaj mi daje. Ko sem to prepoznal, sem postal vodljiv in hvaležen, danes sem pa še bolj.

V likovnem smislu sem zelo tradicionalen ter spoštujem tradicionalna in klasična znanja. Že od nekdaj sem gledal nanje spoštljivo in z občudovanjem, ki se je še povečevalo s spoznavanjem azijske kulture. Tam sem se še bolj zavedal tega, kaj je tradicija, saj je tam prisotna še danes, morda celo vedno bolj.

Mineva štirideset let, odkar se ukvarjam predvsem z japonsko in tudi s kitajsko tradicijo, in to je v meni pustilo globoke sledi in me dodobra spremenilo.

Sebe dojemam kot graditelja mostov med različnimi kulturami in izkušnjami, svojo pot pa vidim v iskanju, dopolnjevanju in kombiniranju teh različnih pogledov, tako v svojem vsakodnevnem življenju kot, in predvsem, v svojem delu. Želim si, da bi v domovini pokazali večji interes za to, kar sem prinesel s seboj z Vzhoda, tako kot so Japonci dobrohotno sprejeli moja znanja z Zahoda, ter da bi svoje pridobljeno znanje lahko komu predal. Upam, da se to vidi v mojih delih ter da se lahko gledalci poglobijo in vprašajo, kaj, zakaj je to, kar vidim, tako, kot je, ter jih nagovarja, da imajo to delo na svoji steni.

LEON ZAKRAJŠEK
Sumi (7)
2009, sumi-e, 57 × 76 cm

VEČ

9. Kaj bi sporočili bodočim umetnikom in drugim ljubiteljem umetnosti?

Naj se izobražujejo, raziskujejo, imajo visoke cilje in sledijo svoji intuiciji. Ljubiteljem in kupcem želim enako ter več poglobljenega znanja, razumevanja umetnosti in likovnosti. Ter da uživajo v umetniških delih in naj imajo stanovanja polna originalov in ne cenene robe ter printov iz mobilnih telefonov. Estetika in umetnost bogatita in osrečujeta, samo gledati je treba.

LEON ZAKRAJŠEK
Galeb
2018, monotipija, 56 × 76 cm

VEČ

Celoten intervju UMETNOST VZHODA IN ZAHODA si lahko preberete tukaj.

 

logo-store-ateljegalerija

Sledite nam

Naročite se na art-novice

Atelje galerija

Gallusovo nabrežje 29,
1000 Ljubljana
Slovenia
+386 (0)1 421 34 50
Shopping Basket